Včasih te ustavi koza

Življenjska pot me je peljala daleč stran od svoje biti in stika s seboj. Lahko rečem, da sem praktično celo življenje bežal pred seboj, pred bolečino, pred lastnimi sencami. Veliko potlačenih čustev, zanikanje sebe, občutek nemoči, neizražanje svojih potencialov, notranja praznina, ki jo je bilo nemogoče zapolniti z zunanjimi aktivnostmi.

Ena teh aktivnosti je bilo ekstremno kolesarjenje, pri katerem so se sproščali hormoni sreče dopamin, serotonin in endorfini. Bil sem v nekem zamaknjenem stanju in varljivem občutku zadovoljstva. A kaj, ko sem se tako počutil le na kolesu. V stanju mirovanja pa je na površje prihajalo tisto, kar nosim v sebi, to pa mi ni šlo ravno dobro od rok. In vedno znova sem iskal rešitve, kako zbežati od bolečine, jeze, nemira, žalosti, strahov. V sebi sem sicer že čutil, da to kar počnem, ni ravno najboljša izbira, a kaj, ko nisem znal ali pa zmogel drugače. Recimo, da nisem izbral ravno najboljši način samozdravljenja.

In potem mi je življenje začelo pošiljati sporočila. Prijavil sem se na kolesarski maraton Franja, ker me je prijatelj prosil, da mu delam družbo. Meni se ni bilo iti v tisto gnečo. Nekaj dni pred startom sem kolesaril v Avstriji in pri spustu z ledenika Molltal padel v tunelu ter si precej grdo poškodoval koleno. Pristal sem na urgenci, kjer so mi koleno zašili in seveda je Franja padla v vodo. Že takrat sem vedel, da mi je življenje poslalo sporočilo, naj se malo umirim, kljub temu pa me je nekaj še vedno gnalo naprej v istem tempu. Vse do tistega usodnega dne, ko se je na cesti pojavila ona.

Pri spustu z veliko hitrostjo je na cesto pritekla koza, mi prekrižala pot in znašel sem se v zraku. Čeprav nisem ptica, sem kar lepo poletel. Let je bil sicer epski, pristanek pa precej manj. Zlomil sem si komolec. V trenutku frustracije in jeze sem zaklel j****ti kozo, potem pa sta me preplavila globok mir in občutek hvaležnosti. Vesolje mi je na pot poslalo kozo, da mi prenese sporočilo. Ker nikakor nočem slišati drugače. Postalo mi je jasno. Če se ne ustavim, me bo naslednjič pričakal traktor ali tovornjak in posledice bodo še veliko hujše. Če ne razumemo sporočil, dobivamo vedno bolj krute preizkušnje. In jaz sem razumel. V tistem trenutke sem zares razumel. Ustavil sem konje in postal precej bolj nežen do sebe. Enostavno sem vedel, da je skrajni čas, da neham bežati in objamem svojo bolečino, jezo, trpljenje. Da je čas, da jo prediham. Da objamem svojega notranjega otroka z ljubeznijo in nežnostjo, ki jo je pogrešal. Da prisluhnem svojemu srcu.

 

Veliki in mali Emil počasi postajata zaupnika, sopotnika in prijatelja.

Emil