V mojem srcu je življenje

Stojim v  temni votlini, vonj po zemlji, ognju. Dotikam se sten, ki so hrapave, vlažne. Ko se dodobra zavem in si ogledam, kje sem, pred mano na tleh kleči starejša, v tkanino ovita gospa kot šamanka, ki se pripravlja na obred. Ko pogledam sebe, vidim, da sem tudi sama ovita v rahlo padajočo tkanino. Ko opazujem starko pri njenem opravilu, opazim, da v lončenem loncu pripravlja zlato tekočino. Niti sanja se mi ne za kaj.

Z mano govori v meni nerazumljivem jeziku, nakar mi z roko nakaže, naj pogledam iz votline. Ozrem se in pred očmi zagledam veličasten prizor polne lune, ki se nastavlja izza dveh vrhov.

Takrat sem vedela, da gre za mojo posvetitev.

 

Odpeljala me je v sobo, sredi katere je bila samo lesena dolga miza, na katero sem se ulegla. Opazim bleščeče zlate stene, prostor pa je kocka brez pohištva, brez slik, brez kipcev, sveč in drugih vsebin. Zlat kubus. Starka mi moje golo telo premaže z zlato pasto, ki jo je pripravljala, moji do kolen segajoči lasje pa so bili prav tako premazani s to zlato pasto in skrbno položeni na to isto mizo, stran od mojega telesa. Tako da so bili najprej lasje, moja glava in šele nato moje telo.

Ko sem tako cela zlata ležala v tej zlati kockasti sobi, me je pokrila z belo rjuho in v trenutku, ko mi jo je povesila čez glavo, sem začutila na fizičnem nivoju dotik, ki pa ni bil Melitin, saj sem Melito čutila na področju glave. Šlo je za dotik moške roke na mojo brazgotino carskega reza in ta dotik je postajal vse bolj intenziven. Celo tako, da ga čez čas nisem več čutila na telesu, pač pa v telesu, kot da mi zdravi to rano in brazgotino izpred 15 let.

Upam si trditi, da se me je dotikal sam Nikola Tesla, saj sem slutila njegovo telo, kot ga poznam iz fotografij. Roka je bila moška, prsti dolgi in čutilo se je, da je to roka, ki veliko bere, piše, razmišlja …

Ko sem čutila ta stik znotraj telesa, se mi je čez celo površino rjuhe, med mano in med rjuho, prikradla grozljiva pošast. Gledali sva se iz oči v oči. Bila je kot neki kuščar – zmaj s krili in z repom, grozljivo črnimi očmi in ostrimi zobmi. S svojimi gibi in telesno mimiko mi je hotela vlivati strah, nezaupanje, tesnobo in obup, a ležala sem mirna, nepremična, brez strahu. Pošasti sem zrla v oči, ne da bi zaprla veke, vse do takrat, ko se ni utrudila in mi nemočna in ponižna legla na prsi in se kot dim razblinila.

Takoj za tem se nad mano, iz oči v oči, postavi izklesan grški arhetip moškega, ki me samo gleda, brez afinitete po čemerkoli. Samo je, nič si ne misli, nič ne izraža. Miren, trden, stabilen v svoji strukturi. Tudi on čez nekaj časa leže name in se zlije v mene in v mojo notranjost.

Nato me obišče lev, s svojo zlato grivo. Najprej hodi krožno okrog mene, me opazuje, me ovohava. Nobeden od naju ne izraža strahu, nakar se tudi on uleže na moje telo in svoje sprednje tace položi na moj prsni koš in nanj položi svojo glavo in si zreva v oči.

 

Ob nogah opazim, da iz glinenih loncev klijejo rdeči spiralni cvetovi. Vedno več jih je. Rastejo s tako hitrostjo, da v hipu zapolnijo prostor okrog mojih nog v rdeče polje.

V tistem trenutku tiste moške roke ne čutim več, kot da se je zlila z mano. Opazim pa, da sem v srčnem polju popolnoma odprta in da ne zmorem zaznati fizičnega telesa. Ne dojamem več oblik rok, vse bolj je podobno enemu lebdenju in enosti.

Na predelu maternice zraste lokvanj, na predelu srca poženejo cvetovi magnolije, na predelu čela se rodi bršljan in nad mojo glavo mogočno drevo z debelim in močnim deblom, ki ga ovija bršljan vse do njegove mogočne zelene krošnje.

Ko še vedno ne čutim rok, se zgodi, da iz prsnega koša skleneta dva laboda svoji glavi z dolgimi vratovi v srce, in moji roki, kot da sta krili, s katerimi ju lahko objamem.

Čutim, kako imam odprte točke, kot cevi so, iz katerih sijejo snopi bele žareče svetlobe.

Še vedno ne zaznavam fizičnega telesa, zavedam se vsega, občutim blažen mir, neopisljivo srečo in radost in v tem občutku še nekaj časa ne odprem oči.

 

Zajočem, v zavedanju, da je v mojem srcu življenje.

Editta