Ko končno lahko odpustiš

Draga Melita,

 

hvala iz globine srca. Hvala za zgodbo, ki je razkrila tisti kanček še nerazumljenega v meni. Tisti, zakaj jaz, zakaj meni, zakaj, zakaj …

Noro dober je občutek, ker končno vem. Vem za izvor vsega nemira, gnusa do same sebe, svojega telesa, sovraštva do ubogih živali. Psov še posebej, in to nemških ovčarjev. Sovraštvo matere. Moje hude blodnje in iskanje sebe v omami alkohola. Igračkanje z moškimi vse do trenutka intimnosti. In potem jih odpikaš: »Ti boš mene! Jok ni šans! Saj itak vem, zakaj si z mano …« Vrtinci, kjer se vzorci ponavljajo in kar ne najdeš izhoda.

Potem pa izjočeš vse tisto sivo, črno, kar je še ostalo v tebi. In odpustiš! Ne morem verjeti sama sebi. Nikdar v življenju nisem verjela, da je moč nekomu odpustiti za najbolj okrutna, ostudna dejanja. Zdaj sem tu. Na poti, kjer sem hvaležna in odpuščam. Mirno, brez drame. Tako je.  In pride ta moj tako težko pričakovani mir.

Hvala, življenje. Hvala, igralci. Hvala tudi meni, saj sem na nek način režirala.

Melita, ljuba. Hvala, ker si.

 

Ljubeč, topel, končno ženski objem,

Saša