PRAVLJICE PO MERI, ALJA FURLAN – Intervju z miškom Šimom v dišečem maju leta 2015

Image module

Draga Melita, kolikor sem uspel izbrskati med mišjimi zapisi na Žogavcu, ima vaše ime opraviti nekaj z medom, vsaj grške pramiši tako trdijo. Kaj je za vas „medeno srce“?

Pozdravljeni, ljubi mišek Šim, medeno srce je nekaj tako mehkega, toplega in žarečega, da se v hipu raztopiš, ko se te dotakne. Svet se pobarva v čudežno lepe barve in hvaležen postaneš za vsak sirček, blatno lužo, sončni žarkek in kapljico dežja. Medeno srce zna narediti celo nekaj tako nemogočega, da sosedovega miška, ki te stalna oponaša in krade najboljše ideje in ti gre – oh in sploh na živce – zagledaš z medenimi očmi. In, glej si ga zlomka, čisto lahko se zgodi, da postane celo tvoj najboljši prijatelj.
Kar se grških pramiši tiče, jim pa ni za oporekati. Pobarvane so v modro in vedo. Pa mama je tudi vedela. Srce ji je prišepnilo ime in ona je slišala. Že mala Melitka je občudovala čebelice, v očetovem čebelnjaku je pomakala prste v med in sanjarila o pravljični deželi medenega srca. Velika Melita pa ni kaj prida dosti drugačna.

 

Jaz mislim, da imam v prsih sirček in ne srček. Kako pa vi veste, kaj je tam notri pri vas; kako ste lahko tako prepričani?

Nič mi verjet. Saj veš, ljudje govorimo marsikaj. In potem si ves zmeden, ker ne veš, komu bi verjel. Poskusi in tisto, kar boš ti začutil, v tisto si lahko prepričan. Glej, dajva ročici na prsni koš in poslušajva. A čutiš, kako utripa – tik, tak, tik, tak, – to je pesmica, ki jo poje srček. Vsak srček igra čisto svojo pesmico. Pa ne samo to. Zdaj ti bom povedala skrivnost. Če zapreš oči, lahko stopiš v svoj srček. Skozi zlata vrata. In za temi vrati se skriva čudežna dežela. Kjer se skriva polno, polno zakladov. Se mi zdi, da je v tvojem srčku veliko sirčka smile emoticon Vedeti pa ne morem zagotovo. To lahko ugotoviš samo ti. Tako da pogumno stopiš skozi zlata vrata, postaneš pustolovec in se raziščeš čisto vsak kotiček. Joj, joj, joj, koliko zakladov te čaka.

 

Kako pa imajo to urejeno drevesa, marjetice, mak, rožmarin, sonce, luna, kamen – kako je z njihovimi srci?

Ja, čisto vse, kar vidiš, ima srce. Brez srčka ne moreš obstajati. Če si čisto, čisto tiho, ampak res tiho kot miška, jih lahko zaslišiš. Čisto vsak srček ima svojo pesmico. Tako lepe so, da se ti ob njih topi srce.

 

Šli ste v Tibet; kar tako, zaradi klica v sanjah. Res totalno šimpatično! Jaz sem nekoč v sanjah slišal povabilo, naj grem v Švico, ker je tam najboljši sir. Imate kak uporaben nasvet zame?

Srce nam vseskozi šepeta. In srce pozna pot do vseh naših zakladov. Najlažje nam pove, kam naj gremo, da jih najdemo, v sanjah. Ker smo takrat tiho kot miške in ga slišimo. In ker takrat spet verjamemo v svet pravljic, tako kot smo takrat, ko smo bili majčkeni.

Svet velikih vse prevečkrat teče drugače. Ko se zjutraj zbudimo, pozabimo na svoje sanje, šepet srca. In potem se nikoli ne odpravimo poiskat svojih zakladov. Postanemo žalostni in osamljeni.

Tako da, ljubi mišek Šim, moj nasvet bi bil – če si v sanjah jasno slišal povabilo, da greš v Švico, našpiči svoja ušesa. Glas, ki ti je prišepnil v sanjah, ti bo povedal, kdaj je najboljši čas, da se odpraviš na pot. Potem pa, brez omahovanja, pot pod noge. Boš videl, kakšen sirček te čaka za nagrado! In tvoje srce bo žarelo, razganjalo ga bo od sreče. Take nalezljive.

 

Kaj pa počne vaše srce zadnje čase? Je morda čutilo hud potres, ki je prizadel kraje, ki ste jih obiskali?

Oh, seveda je čutilo. Bolj ko poslušaš šepet svojega srca in več zakladov, ko odkriješ, bolj čutiš, kako si povezan z vsemi srčki na svetu. Z zlato nitjo. In po tej zlati niti lahko v hipu pošlješ objem, mehkobo, toplino srčku, ki joče, je žalostno in osamljeno. In to dela moje srce zadnje čase. Opogumlja vse miške, fantke, punčke, očete in mame, dekleta in fante, vse, ki jih je strah stopiti skozi zlata vrata, da to storijo. Ker jih tam čaka toliko zakladov. In ker potem srček žari bolj in bolj, objema, vriska in skupaj z drugimi ustvarja čisto nov svet – pravljično deželo medenega srca.