Svet glave: “Nič ni v redu.”

Ko odraščamo, dobivamo iz sveta odraslih vse več sporočil, da ne smemo zaupati svojemu srcu. Da svet ni varen. Da so stvari, ki jih ne smemo čutiti in izraziti. Najprej se upiramo, ampak z leti se počasi nalezemo strahov in vzorcev odraslega sveta. Začnemo ločevati. Upamo si živeti samo še tisto, kar je sprejeto. Tisto, kar ni, potlačimo v klet, v nezavedno. Tako se tam kopiči vse več strahov, žalosti, bolečine, sramu, jeze in vse tisto, kar smo razumeli, da moramo skriti, da nas bodo imeli radi. Od tam potem usmerjajo naše življenje.

Srce se zapira in izgubljamo stik z lastnim jedrom,  z občutki, s centralnim računalnikom, ki nas z največjo prezicnostjo vodi skozi življenje. Izgubimo stik s telesom in živimo samo še v glavi. Tisoče misli nas vsak dan vodi v začaran vrtiljak nezadovoljstva. Ne zaznamo več lepote, življenje izgubi barve. Ne znamo se umiriti in uživati v trenutku. Stalno se nam mudi in nič ni dovolj dobro.

Ker smo izgubili notranji kompas, vse bolj sledimo zunanjim glasovom. Svojo srečo iščemo zunaj – v partnerju, otrocih, službi, materialnem statusu, prijateljih, … Naša sreča postane odvisna od drugih. Ker ne zaupamo, skušamo vse nadzorovati. To nam daje občutek varnosti. Bojimo se vsakakršne spremembe, ki bi nam podrla svet, ki smo si ga zgradili. Živimo v stalnem strahu.

Osnovni zakon življenja pa je stalna sprememba, gibanje. Življenje je preveliko, da bi ga lahko nadzorovali. Slej ko prej se nam zgodi nekaj, kar nam podre umetni svet, ki smo si ga zgradili.  Zbolimo, zapusti nas partner, izgubimo službo, imetje …

Znajdemo se v praznini.

Takrat …

Image module