Pot iz glave v srce: “Vse je v redu.”

… Takrat je čas, da se odpravimo na pot, ki jo mora prehoditi vsak, ki želi odkriti, kdo v resnici je in osmisliti svoje življenje. Pot iz glave v srce. Najkrajša, pa hkrati  najdaljša pot, ki jo prehodimo v življenju. Prvič nas rodi mama, takrat smo osrediščeni v srcu.  Ta pot nas rodi drugič. Prehodili smo jo z lastnimi močmi, zavestno, zato je stik s srcem trajen. Odrasli smo. Rodimo se sami vase, v to, kar resnično smo.

Na poti se srečujemo z vsemi svojimi strahovi, žalostjo, bolečino, sramom, jezo.  Z vsem, kar smo potlačili v nezavedno, v klet. Od tam potem privabljajo situacije in ljudi v naše življenje, ki jih več nočemo. Samo zato, da jih zagledamo in sprejmemo. Zgostki stare, zastale energije poleg tega ustvarjajo mlakužo in okvarjajo delovanje organov, kar na dolgi rok vodi v bolezen. Takrat smo prisiljeni, da pogledamo v svojo klet in jo pospravimo stare krame.  Zadnje čase življenje to vse bolj in bolj brezkompromisno zahteva.

Spust v klet zahteva naš pogum. Stopiti moramo v lastne strahove in jih sprejeti. Tako izgubijo svojo moč, mi pa jo imamo posledično vse več in več. Tiste prave, avtentične. Počasi, korak za korakom postajamo vse lahkotnejši, vse bolj pretočni. Kot reka. Polni svežine in zdravja. In vse bolj in bolj se odpira naše srce. Ko je v polnem žaru, smo kot sonce. In sonce ima neverjetno moč. Presvetli vsako našo celico in jo postavi v stanje naravnega zdravja in ravnovesja. Končno smo spet usklajeni z naravnim redom.  Bolezen in trpljenje sta  samo načina, kako nas življenje spominja, da nismo usklajeni s celoto. Ker ne slišimo drugače.

Osrediščenje v srcu pomeni, da začnemo spet v polnosti čutiti. Vsi centri se povežejo v celoto. Prizemljeni smo, v polni moči, glava pa postane naše orodje. Čutimo povezanost z življenjem in modrostjo v sebi.  Slišimo se. Povežemo se z GPS-om, ki nas najbolj natančno vodi skozi življenje. Dobimo perspektivo orla in spremenimo vzorce, ki nam več ne služijo. Popolnoma prevzamemo odgovornost za svoje življenje. V sebi čutimo stabilnost in avtentičnost. Zaupamo si.

Na poti odkrijemo svoje darove in nič nas ne more bolj osrečiti kot to, da z njimi začnemo služiti življenju. Končno počnemo to, za kar smo prišli, kar smo nekje globoko čutili v sebi, pa si nismo upali tega v polnosti zaživeti. Umirimo se. Naše življenje je spet ustvarjalno in preprosto. In začuda, veliko bolj smo učinkoviti.

Nič ni več samoumevno. Rodi se hvaležnost. Življenje spet zažari v polnih barvah, vonjih in zvokih. Spet se čudimo.

In glej ga zlomka … živeti postane spet lepo.

Image module