Kraj, kjer počije tvoje srce

Gledam njen obraz. Tisoče zgodb se je vtisnilo vanj. Vseh barv, vonjev in okusov. Kar kličejo te, da vstopiš vanje. Veš, da bodo pustile sled v tebi. Kot jo pustijo njene tople oči, ki te obsijejo s takšno mehkobo in milino, da ti v prsih postane toplo. Tista toplina, po kateri tako hrepenimo … Mama Justi.

Pravi, da je že visoko. Novembra bo vstopila v 83. leto. Težko ji je govoriti o sebi. »Nič posebnega nisem,« zatrjuje. »Ni kaj povedati o meni.« In čutiš, da misli resno. Njeno oko ni več zazrto vase. Življenje se preliva iz nje in prepaja vse naokrog. Čuti, da se njen krog počasi izpolnjuje. V njej ni nobenega upora več. Pusti, da življenje teče …

»Lahko vam povem kakšno pesmico,« se šegavo nasmehne. »Te mi kar same šinejo v glavo.«

Sosed povej, kje še za soncem krasnejši je sij?

Sij še krasnejši je v srcih ljudi, kadar ljubezen iz njih govori.

Pogleda me resno. »Ni vam lahko danes živeti. Človek je tako sam. Nihče se z nikomer več zares ne pogovarja. Ni več druženja, ki je včasih tkalo niti med ljudmi.« Gledam v kot mize, kjer ima razstavljene slike, posušene šopke rož, razglednice, fotografije otrok, ljubih vnučkov …  tisoč drobnih spominov, ki sestavljajo zgodbo njenega življenja. Nekaj je v njenem načinu govorjenja, kar izvablja solze iz mene. Od nekod globoko.

»Dva soseda sta odšla letos,« nadaljuje. »Prekmalu. Veliko prekmalu. Čutila sem, da jima nekaj težkega leži na prsih. Veste, človek ne more več čutiti veselja in radosti, če mu senca prekrije srce. Ne vidiš več lepega. Nekomu moraš zaupati, z nekom se moraš pogovoriti, da senca izgubi svojo moč.«

Ona se zna pogovarjati z življenjem. Sploh ni pomembno, kako se ji pokaže. S kravami navsezgodaj zjutraj, pa z muckom, ki se ji vseskozi mota med nogami. Pa s ptički. Zanje ima vedno pripravljene orehe v žepu. Jedo ji iz roke, sedajo ji v lase, med kiti, ki si ju ovije okrog glave. Nobene sence ni v njej, da bi se je bali. »Letos ni bilo siničk kot druga leta. Nič ni kar tako,« mi zaupa. Mama Justi razume. Predolgo in pregloboko je povezana z zemljo, da je ne bi slišala.

Odkar pomni zase, je dihala skupaj z zemljo. Vstajali so z zoro in se odpravili na polje. Mimogrede jo je obiskala še pesem, ki jo je navdihnil škrjanček. Nekaj se je želelo preliti v besede in ona jih je slišala.

Veste, čisto preprosto je življenje, če mu prisluhneš.

Vseskozi nam prišepetuje.

Še vedno zna vse pesmi na pamet. In ko te sreča, ti vedno kakšno podari. Pa ne katerekoli. Ne, ne. Ona čuti. Pove ti ravno tisto, ki jo potrebuje slišati tvoje srce. Nikoli ne bom pozabila, ko sem jo pred leti peljala delček poti iz njej tako ljube vinske gorice. Želela mi je nekaj dati v zahvalo. Tišina… in potem njene besede, izgovorjene tako, da so še dolgo odmevale v meni. »Spoštuj svoje ime in delo, ki ga opravljaš.« Poslovila sem se, potem pa me je udarilo kot strela z jasnega. Solze se kar niso in niso hotele ustaviti. Nekaj starega in težkega sem izjokala skupaj z njimi.

Vinska gorica  ji je prav posebej pri srcu. Že od malih nog. Tam ima košček svoje zemlje, staro jabolko, pod njim stoji miza, vse naokoli pa vinsko trsje. Njen raj na zemlji. »Vsak človek bi moral imeti kraj na zemlji, kjer počije njegovo srce,« pravi.

Iz trte izvablja najboljše, njeno kri. Spoštljivo in z ljubeznijo. « Takšna kapljica je zdravilo, ker odpira srce in povezuje ljudi.«

Tu je kraj, kjer imajo ljudje dušo iskrivo v svojih očeh

in srčno toplino v svojih dlaneh.

Zgodbe, ki jih je napisalo življenje, kar vrejo iz nje. Tako kot pesmi. »Tako lepo jih je podarjati naprej,« pravi. Tako se modrost pretoči v naslednji rod.

»Pa na srčno moč bi se morali ljudje spomniti,« pridoda . Njena korenina je videti kot bi bila odgriznjena. To pa zato, ker jo je odgriznil vrag iz jeze, ker se je toliko ljudi z njo pozdravilo.

Srčna moč. Ja, to bo tisto, kar  prebuja mama Justi.

S svojo milino in toplino.

V 89. letu je mama Justi prešla na drugo stran. Naj ji bo mehka pot. In naj se njena modrost pretoči naprej.

Srčna moč. Še kako jo potrebujemo v teh časih.

Image module
foto@ Alenka Stražišar Lamovšek
x

Za pravilno delovanje spleta in beleženje obiskanosti na naši strani uporabljamo piškotke. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Nastavitve zasebnosti
Ime Omogočeno
Nujni (tehnični) piškotki
Spletno mesto uporablja naslednje nujne piškotke: wordpress_test_cookie, PHPSESSID, wp-settings-xxxxx,wp-settings-time-xxxxx.
Funkcionalni piškotki
Spletno mesto uporablja tudi funkcionalne piškotke.