Takole mi je zadnjič potožila stranka, ki je pred dvema letoma dala jasno namero, da se želi osrediščiti v srcu. Od takrat hodi po poti in raztaplja strahove. Vse bolj in bolj čuti sebe, svoje jedro. In vse težje ji je živeti mimo sebe. Opravljati delo, kjer se ne more izraziti. Družiti se z ljudmi samo zato, da mine čas.
Čakati na Življenje.
Ko pridemo do faze “meni je mene tako škoda”, se začenjamo imeti radi. Spoštovati smo začeli sebe in svoj Čas. Zavedamo se, da je ta v resnici najbolj dragocen. Želimo ga uporabiti na način, da bomo odšli iz tega sveta izpolnjeni, mirni, z leskom v očeh, ker…
…ker smo si upali Živeti.
Pogledam se v ogledalo. Oči so rdeče, bezgavke otekle, v obraz vsa zabuhla. Ne morem gledati svoje podobe! Tako zelo je ne morem gledati! Pa vendar, ko izbruham vse, kar sem pojedla, mi vsaj za hip odleže. Vsaj za bežen trenutek začutim spet lahkotnost v telesu.
Vsaj tukaj imam občutek, da lahko nadzorujem svoje življenje.
Spet sem bruhala. Že tretjič danes. Noge se mi tresejo od utrujenosti. Že stokrat sem si obljubila, da je zadnjič. Vsak dan znova si prisežem. Da bo od jutri naprej vse drugače.
In jutri … Ne zmorem.
Utrujena sem. Komaj dvaindvajset jih imam, pa sem tako zelo utrujena od življenja. Nobenemu se ne sanja, v kakšnem peklu živim. Navzven izgleda vse tako zelo popolno.
Jaz v sebi kričim, pa me nihče ne sliši.
Ne upam si prositi za pomoč.
Podrla bi podobo idealnega bitja. Potem res ne bom vredna, da živim. Zdaj vsaj ne vedo, da nisem vredna. Skrivam se. Pred njimi, pred sabo. Saj sploh ne vem več, pred kom in čim se skrivam.
Vsak dan bolj sem utrujena in vse manj zmorem.
Hudo zboli mama. Zdravniki pravijo, da ji ni pomoči. To je kaplja čez rob. Zlomim se. Klečim na kolenih ob potoku in jočem. Jočem na ves glas in prosim Življenje, da mi pomaga. “Ne morem. Ne zmorem! Prosim, prosim, pomagaj!”
Kar naenkrat je vse utihnilo. Še sapica ni več pihljala. Kot bi se vse čakalo na ta trenutek.
Da zmorem prositi, sprejeti.
Vse se je ustavilo, umirilo. Tudi v meni. Zaslišala sem glas – jasen, mogočen, odločen: “Moč je v tebi!”
Fizično sem čutila, kako se je nekaj v meni prelomilo in se obrnilo nazaj v Življenje. Nekaj verjame vame in me varuje, vidi in sprejema takšno kot sem.
Ni potrebno, da sem popolna.
Ni šlo čez noč. Korak za korakom me je vodilo. Včasih sem sledila jasno, drugič opotekajoče, jokajoče, na trenutke sem se ustavila v nejeveri.
Ampak, zdaj sem vsaj upala prositi za pomoč. Upala sem si pokazati svojo ranljivost. In počasi, počasi sem vse bolj in bolj čutila tisto moč v sebi.
Danes vem, da je ta moč, Moč Srca, in glas, ki me je vodil, šepet Srca.
Zmoreš. Moč je v tebi!
Svoboda. Tako opevana, pa tako dolga pot je do tiste prave.
Skupaj s prevzemanjem odgovornosti za svoje življenje mi je prišlo v navado, da vedno preverim, od kod prihajajo moje odločitve.
Iz strahu ali iz tistega prostora, ki želi ustvarjati, se širiti, izkušati, navdahniti in do popolnosti živeti Življenje?
Vedno znova sem presenečena, ko vidim, kako močne zapise dobimo skozi odraščanje. “Pazi! Nevarno je hoditi sam! Pojdi, kamor ti rečejo drugi! Lačna boš, če ne boš ubogala!” Ti, eksistenčni strahovi so najhujši.
Življenje postane težko, polno strahov in nezaupanja. Ko si ne zaupamo, pustimo, da nas vodijo ljudje, ki nas ustrahujejo. V nas vzbujajo strahospoštovanje. Ker imajo v rokah vzvode moči, ki pa so zunanji. Strah vodi strah.
Vse zato, ker so nam nekoč uspeli dopovedati, da nismo ustvarjalci. Da Življenje ne bo poskrbelo za nas, če dajemo svoje darove. Ker nismo dovolj dobri. In začeli smo to verjeti in živeti.
Svet strahu.
Ko v polnosti rodiš moč v sebi, se ne pustiš ustrahovati nikomur. Ker si na poti rojevanja samega sebe raztopil strahove. Ostane samo spoštovanje. Do sebe, do drugega, do življenja samega. Voditi se pustiš samo še Modrosti. Tisti, ki ti jo šepeta tvoje Srce.
Svet Spoštovanja.
Vsak od nas se lahko odloči, v katerem svetu bo živel.
Oče, nisem vedela, da ti vseskozi sporočam, da nisi dovolj dober zame. Da si želim boljšega očeta.
Nisem razumela, da si mi dal vse, kar si zmogel. Da si mi dal takšno podobo ljubezni kot so te naučili. Nisem razumela, da bi me rad pobožal, pa si nisi dovolil. Da bi me rad pohvalil, pa so ti rekli, da mi to stopilo v glavo.
Nisem se zavedala, da mi s tem pomagaš, da se postavim v svojo moč. In da v Srcu ves čas tiho stojiš za mano. Da tam globoko vseskozi verjameš vame in mi daješ trdno, jasno in močno oporo.
Mati, ne spomnim se, kdaj sem sama postala tvoja mama. Ti začela deliti nasvete in skrbeti zate. Moralo je biti že davno davno tega. Tako davno, da se nisem več znala stisniti v tvoje naročje in poiskati tolažbo. Da sem pozabila biti otrok.
In zato je bil svet velik. Strašljiv. Imela sem občutek, da samo, če ga nadzorujem, če poskrbim za vsako najmanjšo podrobnost, le potem bo vse v redu.
Bilo je preveliko zame. Počasi me je lomilo in na koncu zlomilo.
Vsa krhka sem se spomnila nate, ki si mi dala življenje. Vzela si me v naročje in me potolažila. Nič nisi spraševala, ničesar očitala. Končno sem si v Srcu dovolila biti tvoja mala punčka.
Oče, mati, brez vaju me ne bi bilo.
Poletje. Neznosna vročina. Vsa leta sem jo dobro prenašala. Letos pa sem ugotovila, da je edini prostor, kjer se navkljub visoki vročini počutim dobro, očetova vinska klet. Ampak kaj ko človek ne more celo poletje preživeti v njej.
Pa ni bila samo zunanja vročina tista, ki je šla čez rob. Povezala se je z notranjo, ki je precizno kurila vse, kar še onemogoča, da korak lahkotno stopa skozi življenje.
Dojela sem, da moram popolnoma prevzeti odgovornost za ustvarjanje svojega življenja. Nikogar drugega ni.
Če preložim odgovornost, preložim tudi moč. In potem jo manipulativno zahtevam nazaj. Vzorec, ki je sploh nam, ženskam, tako zelo domač. Vodi pa v začaran krog nezadovoljstva.
Sama sem odgovorna za svojo srečo.
Tako preprosto se sliši, pa toliko časa traja, da zares dojameš. Da ti nihče ni ničesar dolžan. Da si za svojo srečo ali nesrečo popolnoma odgovoren sam. In takoj, ko se nasloniš na nekoga, te življenje spomni, da si šel iz svojega centra. Večji kot je odmik od sredine, bolj te zaniha v nasprotno smer. Ne zato, ker bi bila to kazen. Ne.
Življenje nikoli ne kaznuje. Samo skuša te spraviti nazaj v naravno stanje. V center.
In ko enkrat začutiš, kakšno lahkotnost in svobodo ti prinaša stanje v lastnem centru, se niti nočeš več naslanjati. In ne dovoliš, da se drugi naslanjajo. Začutiš, da imaš lastne korenine, iz katerih črpaš moč. Tako kot jih imajo drugi. Spoštuješ. Stojiš lahko sredi največjega viharja in se mehko upogibaš. Zaupaš.
Ko stojiš sam, trdno zakoreninjen v življenju, kar nankrat ugotoviš, da imaš dovolj prostora, da razpreš krila. Na široko. Tako kot si si vedno želel. Poletiš. In ko pogledaš obzorje, ugotoviš, da sploh nisi sam. Ogromno nas je. Ko znamo leteti, je biti v jati cel užitek.
Moč, da poletiš, se skriva v vsakem od nas.
Čisto v vsakem.
Sploh ga ne vidiš. Tako si ga navajen, da sploh ne opaziš, da ti je včasih slabo.
Zadnje čase se vrti tako hitro, da je slabost vse večja. Hitreje ko se vrti, težje se nam zdi, da bi lahko izstopili iz njega. Vse bolj nas je strah. Vrtiljak pozna eno samo maksimo “Višje, hitreje, močneje”. In popolnoma nepomembno je, koliko jih omaga na tej poti. Vrtiljak ve, kako nas motivirati. Vztrajno ponavlja en in isti stavek:
“Nisi še dovolj dober, nisi še dovolj dobra.”
In to ponavlja tako prepričljivo, da si ne upaš podvomiti.
Ampak … nekega dne… Nekega dne se nam zgodi Milost. Vrže nas iz vrtiljaka – bolezen, nesreča, trenutek šibkosti, zaradi katere nismo več dovolj dobri za vrtiljak.
Takrat ga lahko zagledamo. In spregledamo, da ni nič drugega kot izmišljen konstrukt, ki se hrani z našimi lastnimi strahovi. Začeli smo verjeti, ker smo izgubili stik z lastnim središčem. Ne slišimo se. Ne čutimo se. Ne zaupamo si, zato dopustimo, da nas nosi peklenski vrtiljak.
Takrat … Takrat spet začutimo ritem lastnega Srca.
Četudi samo za hip. Dovolj je, da se prebudi spomin na čas, ko je bilo še vse v redu. Ko smo se čudili vsemu in se nikamor ni mudilo. Ko nismo tekmovali.
In … prebudi se hrepenenje.
Da bi spet čutili ritem lastnega Srca, ki je usklajen z ritmom Življenja samega. Da bi si upali dopustiti, da živimo tako kot čutimo v sebi.
Ne gre čez noč. Počasi, korak za korakom, se vrača čutenje v naše telo. Vse manj nam je slabo in vse bolj si zaupamo. Počasi se spominjamo svojih darov in tega, zakaj smo pravzaprav tukaj.
V tako lepih časih živimo. Vse več ljudem je tako zelo slabo, da izstopajo iz vrtiljaka.
In počasi in vztrajno se rojeva nov svet.
Svet Spoštovanja. Svet Srca.
Sedim ob oknu in gledam v dolino. Čakam. Svojega prvega fanta. Minute so ure. Zamuja. Počutim se kot bi sedela na žerjavici. Tisoče misli mi šviga skozi glavo. Le kaj počne? Nekaj v meni želi vedeti za vsak njegov korak.
Pripravljena sem narediti vse, da bi me imel rad.
Končno zaslišim zvok njegovega avtomobila. Odleže mi.
Ne sanja se mi, da je tako čakala že moja mama, stara mama … Da se bo zgodba čakanja nadaljevala še dvajset let. Dokler se ne bom končno utrudila in pogledala navznoter.
Čakam se. Celo življenje se že čakam.
Tukaj sem. Končno ne čakam več, ampak živim.
Starodavna havajska legenda govori o tem, da smo ob rojstvu vsi posoda Luči - žareča, bleščeča, topla. Čutimo, da nismo sami. Povezani smo z ostalimi skledami Luči. Zaupamo. Aumakua.
Potem se nam zgodi življenje. Včasih se zlažemo, drugič prizadenemo, tretjič ukrademo, … Včasih sami, drugič dovolimo, da nam to storijo drugi. In tako vsakič položimo nov kamen okrog posode Luči. Več kot je kamnov, manj je luči. Vse bolj težki postajamo, nepremični, ne čutimo več.. Življenje izgubi barve in radost.
Postanemo kamni.
Havajski modreci so poznali rešitev. Preprosto, kot je preprosto Življenje v svoji biti. Če želimo, da nam spet posveti luč, moramo odstraniti kamne.
Srce je naša posoda Luči. Manj kot je naloženih kamnov okrog njega, bolj je odprto, žareče, bleščeče. Bolj smo živi in manj okamneli.
Le kdo si globoko v sebi ne želi biti živ?
Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka. Majhna deklica na terapevtski mizi. Pet let ima, nič več. Mamica jo je pripeljala zaradi epileptičnih napadov.
Popolnoma sproščena je. Nobenega nemira ni v njej.
Zaupa.
Ko končava, jo nežno primem za ramo, da se prebudi. Čisto počasi odpre oči in me pogleda. Njen pogled prihaja iz globin, oči ji žarijo kot dva bleščeča diamanta. Nekaj časa me gleda v popolni tišini, potem spregovori. Jasno, razločno, z glasom nekoga, ki ve:
“Melita, veš, vse je Srce.”
Nemo zrem vanjo. Ničesar ne doda. Solza ganjenosti mi počasi polzi po licu. Petletna punčka mi je ravnokar povedala vse, kar je potrebno vedeti o Življenju. Tisto, česar odrasli nikakor ne dojamemo.
Mišek Šim: Draga Melita, kolikor sem uspel izbrskati med mišjimi zapisi na Žogavcu, ima vaše ime opraviti nekaj z medom, vsaj grške pramiši tako trdijo. Kaj je za vas „medeno srce“?
Melita: Pozdravljen, ljubi mišek Šim, medeno srce je nekaj tako mehkega, toplega in žarečega, da se v hipu raztopiš, ko se te dotakne. Svet se pobarva v čudežno lepe barve in hvaležen postaneš za vsak sirček, blatno lužo, sončni žarkek in kapljico dežja. Medeno srce zna narediti celo nekaj tako nemogočega, da sosedovega miška, ki te stalna oponaša in krade najboljše ideje in ti gre - oh in sploh na živce - zagledaš z medenimi očmi. In, glej si ga zlomka, čisto lahko se zgodi, da postane celo tvoj najboljši prijatelj.
Kar se grških pramiši tiče, jim pa ni za oporekati. Pobarvane so v modro in vedo. Pa mama je tudi vedela. Srce ji je prišepnilo ime in ona je slišala. Že mala Melitka je občudovala čebelice, v očetovem čebelnjaku je pomakala prste v med in sanjarila o pravljični deželi medenega srca. Velika Melita pa ni kaj prida dosti drugačna :-)
Mišek Šim: Jaz mislim, da imam v prsih sirček in ne srček. Kako pa vi veste, kaj je tam notri pri vas; kako ste lahko tako prepričani?
Melita: Nič mi verjet. Saj veš, ljudje govorimo marsikaj. In potem si ves zmeden, ker ne veš, komu bi verjel. Poskusi in tisto, kar boš ti začutil, v tisto si lahko prepričan. Glej, dajva ročici na prsni koš in poslušajva. A čutiš, kako utripa - tik, tak, tik, tak, - to je pesmica, ki jo poje srček. Vsak srček igra čisto svojo pesmico. Pa ne samo to. Zdaj ti bom povedala skrivnost. Če zapreš oči, lahko stopiš v svoj srček. Skozi zlata vrata. In za temi vrati se skriva čudežna dežela. Kjer se skriva polno, polno zakladov. Se mi zdi, da je v tvojem srčku veliko sirčka Vedeti pa ne morem zagotovo. To lahko ugotoviš samo ti. Tako da pogumno stopiš skozi zlata vrata, postaneš pustolovec in se raziščeš čisto vsak kotiček. Joj, joj, joj, koliko zakladov te čaka :-)
Mišek Šim: Kako pa imajo to urejeno drevesa, marjetice, mak, rožmarin, sonce, luna, kamen - kako je z njihovimi srci?
Melita: Ja, čisto vse, kar vidiš, ima srce. Brez srčka ne moreš obstajati. Če si čisto, čisto tiho, ampak res tiho kot miška, jih lahko zaslišiš. Čisto vsak srček ima svojo pesmico. Tako lepe so, da se ti ob njih topi srce.
Mišek Šim: Šli ste v Tibet; kar tako, zaradi klica v sanjah. Res totalno šimpatično! Jaz sem nekoč v sanjah slišal povabilo, naj grem v Švico, ker je tam najboljši sir. Imate kak uporaben nasvet zame?
Melita: Srce nam vseskozi šepeta. In srce pozna pot do vseh naših zakladov. Najlažje nam pove, kam naj gremo, da jih najdemo, v sanjah. Ker smo takrat tiho kot miške in ga slišimo. In ker takrat spet verjamemo v svet pravljic, tako kot smo takrat, ko smo bili majčkeni. Svet velikih vse prevečkrat teče drugače. Ko se zjutraj zbudimo, pozabimo na svoje sanje, šepet srca. In potem se nikoli ne odpravimo poiskat svojih zakladov. Postanemo žalostni in osamljeni. Tako, da ljubi mišek Šim, moj nasvet bi bil - če si v sanjah jasno slišal povabilo, da greš v Švico, našpiči svoja ušesa. Glas, ki ti je prišepnil v sanjah, ti bo povedal, kdaj je najboljši čas, da se odpraviš na pot. Potem pa, brez omahovanja, pot pod noge. Boš videl, kakšen sirček te čaka za nagrado! In tvoje srce bo žarelo, razganjalo ga bo od sreče. Take nalezljive.
Mišek Šim: Kaj pa počne vaše srce zadnje čase? Je morda čutilo hud potres, ki je prizadel kraje, ki ste jih obiskali?
Melita: Oh, seveda je čutilo. Bolj ko poslušaš šepet svojega srca in več zakladov, ko odkriješ, bolj čutiš, kako si povezan z vsemi srčki na svetu. Z zlato nitjo. In po tej zlati niti lahko v hipu pošlješ objem, mehkobo, toplino srčku, ki joče, je žalostno in osamljeno. In to dela moje srce zadnje čase. Opogumlja vse miške, fantke, punčke, očete in mame, dekleta in fante, vse, ki jih je strah stopiti skozi zlata vrata, da to storijo. Ker jih tam čaka toliko zakladov. In ker potem srček žari bolj in bolj, objema, vriska in skupaj z drugimi ustarja čisto nov svet - pravljično deželo medenega srca.