Kdo je kriv?
Poletje. Neznosna vročina. Vsa leta sem jo dobro prenašala. Letos pa sem ugotovila, da je edini prostor, kjer se navkljub visoki vročini počutim dobro, očetova vinska klet. Ampak kaj ko človek ne more celo poletje preživeti v njej.
Pa ni bila samo zunanja vročina tista, ki je šla čez rob. Povezala se je z notranjo, ki je precizno kurila vse, kar še onemogoča, da korak lahkotno stopa skozi življenje.
Dojela sem, da moram popolnoma prevzeti odgovornost za ustvarjanje svojega življenja. Nikogar drugega ni.
Če preložim odgovornost, preložim tudi moč. In potem jo manipulativno zahtevam nazaj. Vzorec, ki je sploh nam, ženskam, tako zelo domač. Vodi pa v začaran krog nezadovoljstva.
Sama sem odgovorna za svojo srečo.
Tako preprosto se sliši, pa toliko časa traja, da zares dojameš. Da ti nihče ni ničesar dolžan. Da si za svojo srečo ali nesrečo popolnoma odgovoren sam. In takoj, ko se nasloniš na nekoga, te življenje spomni, da si šel iz svojega centra. Večji kot je odmik od sredine, bolj te zaniha v nasprotno smer. Ne zato, ker bi bila to kazen. Ne.
Življenje nikoli ne kaznuje. Samo skuša te spraviti nazaj v naravno stanje. V center.
In ko enkrat začutiš, kakšno lahkotnost in svobodo ti prinaša stanje v lastnem centru, se niti nočeš več naslanjati. In ne dovoliš, da se drugi naslanjajo. Začutiš, da imaš lastne korenine, iz katerih črpaš moč. Tako kot jih imajo drugi. Spoštuješ. Stojiš lahko sredi največjega viharja in se mehko upogibaš. Zaupaš.
Ko stojiš sam, trdno zakoreninjen v življenju, kar nankrat ugotoviš, da imaš dovolj prostora, da razpreš krila. Na široko. Tako kot si si vedno želel. Poletiš. In ko pogledaš obzorje, ugotoviš, da sploh nisi sam. Ogromno nas je. Ko znamo leteti, je biti v jati cel užitek.
Moč, da poletiš, se skriva v vsakem od nas.
Čisto v vsakem.
Več