Srečanja





Včasih te ustavi koza

Življenjska pot me je peljala daleč stran od svoje biti in stika s seboj. Lahko rečem, da sem praktično celo življenje bežal pred seboj, pred bolečino, pred lastnimi sencami. Veliko potlačenih čustev, zanikanje sebe, občutek nemoči, neizražanje svojih potencialov, notranja praznina, ki jo je bilo nemogoče zapolniti z zunanjimi aktivnostmi.

Ena teh aktivnosti je bilo ekstremno kolesarjenje, med katerim so se sproščali hormoni sreče dopamin, serotonin in endorfini. Bil sem v nekem zamaknjenem stanju in varljivem občutku zadovoljstva. Ampak kaj, ko sem se tako počutil le na kolesu. V stanju mirovanja pa je na površje prihajalo tisto, kar nosim v sebi, to pa mi ni šlo ravno dobro od rok. In vedno znova sem iskal »rešitve«, kako zbežati od bolečine, jeze, nemira, žalosti, strahov. V sebi sem sicer že čutil, da to kar počnem, ni ravno najboljša izbira, ampak kaj ko nisem znal ali pa zmogel drugače. Recimo da sem izbral ne ravno najboljši način samozdravljenja.

In potem mi je življenje začelo pošiljati sporočila. Prijavil sem se na kolesarski maraton Franja, ker me je prijatelj prosil, če mu delam družbo. Meni se ni šlo v tisto gužvo. Nekaj dni pred štartom sem kolesaril v Avstriji in si pri spustu z ledenika Molltal padel v tunelu ter si precej grdo poškodoval koleno. Pristal sem na urgenci, kjer so mi koleno zašili in seveda je Franja padla v vodo. Že takrat sem vedel, da mi je življenje poslalo sporočilo, naj se malo umirim, kljub temu pa me je nekaj še vedno gnalo naprej v istem tempu. Vse do tistega usodnega dne, ko se je na cesti pojavila ona.

Pri spustu z veliko hitrostjo je na cesto pritekla koza, mi prekrižala pot in znašel sem se v zraku. Čeprav nisem ptica, sem kar lepo poletel. Let je bil sicer epski, pristanek pa precej manj. Zlomil sem si komolec. V trenutku frustracije in jeze sem zaklel j****ti kozo, potem pa me je preplavila globok mir in občutek hvaležnosti. Vesolje mi je na pot poslalo kozo, da mi prenese sporočilo. Ker nikakor nočem slišati drugače. Postalo mi je jasno. Če se ne ustavim, me bo naslednjič pričakal traktor ali tovornjak in posledice bodo še veliko hujše. Če ne razumemo sporočil, dobivamo vedno bolj kruta. In jaz sem razumel, v tistem trenutke sem zares razumel. Ustavil sem konje in postal precej bolj nežen do sebe, enostavno sem vedel, da je skrajni čas, da neham bežati in objamem svojo bolečino, jezo, trpljenje. Da je čas, da jo prediham. Da objamem svojega notranjega otroka z ljubeznijo in nežnostjo, ki jo je pogrešal. Da prisluhnem svojemu srcu.

Veliki in mali Emil počasi postajata zaupnika, sopotnika in prijatelja.

Emil


Tvoje lastno srce naposled bije

Speče srce ponuja več ugodja, nemo zre v dogodke in ljudi, ki plavajo mimo in bolečine ne pozna. Prav tako ne prepozna ljubezni. Varno zavetje ponuja tihoto brez barvitih sočnih vzhodov, ki ponujajo prebuditev celotnega bitja. Visoke ograde ga ne motijo, dasiravno mečejo sence na čakajoče celice, sicer polne življenja.

Pot do Melite je lahko nesreča, ki te vrže celega pokonci! Snidenje z njo ti spečega spanca ne pusti več. Če imaš še možnost in še nisi pripravljen, koraka proti njej ne naredi, saj poti nazaj ni več. Odnesejo te že prvi valovi njenega delovanja, ki kot vihar pomeče predte vse, kar ne želiš pogledati že leta. Lastnega garanja ti ne bo odrekla. Njene roke ti želijo na zlati blazini prinesti tvoje lastno srce, ki naposled bije. Rekel boš, da je kriva karma in nesreča za ta ali oni neljubi dogodek. Vse to pa te v resnici želi le pretresti, da bi se kamnita ograda okrog tebe naposled pričela rušiti. Šele, ko vonjaš lastna tla, se jih dotikaš z umazanimi rokami, boš sposoben pogledati gor proti svetlobi.

Melita odpira le tebe samega. Skupaj s teboj. Da bi v ritmu lastnega bitja srca lahko naposled začutil. Tisto bolečino, od katere bežiš in ljubezen, ki ti pripada. Ljubezen do sebe. Ljubezen do vsega.

Ko se pogledaš v ogledalo vidiš, da si ljubezen s srečnimi iskricami okrog tvojega bitja, ti sam(a).

Petra


Svjet neki novi

Osjećam se k’o u zamci
Jedna noga još krvari
Duboki su njeni korjeni
Staroga svjeta
Od djedovine porođeni
Pripitomljavani
Obuzdavani
Ujarmljeni
Al’ kolaju sokovi
Mrzlom zimom zaogrnuti
Proljećem prpošnim preporođeni
Svjet neki novi
U meni vri
Tko si ti
Taj plamen u mojoj utrobi
Tko si ti
Da’l moja strast
Ili vihor hiroviti
Tko si ti
Što pjeniš se
U mojoj mirnoj uvali
Tko si ti
Da’l staro ognjište duše
Koje trebam osloboditi
Il’
Požar
Koji će sve
Što imam i jesam porušiti
Ne znam
Vrtložim
Između dva svjeta
Ko biće
S nekog drugogo planeta
U vlastitom domu me nema
Sve što sam poznavala
Postalo sjena
Tjelo je isto
Al da može
Odletjelo bi tamo
Visoko među oblake
Poput slobodne nebeske ptice
Ptice koja ima lice neba
I srce
Koje živi samo ono što mu treba
Ja
Lomim se
Od nestrpljenja
Od vatre htjenja
Od vatre uskomešalih želja
Glava reže i kroji
I opasnosti broji
Al sve u meni vri
Ne da se više obuzdati
Ne da se natrag
U malene snove
U čekanje
Nikakvog oslonca nema
Uskomšala se
Vatra
Zrak
I zemlja
Svjet neki novi
U meni vri
Kojim putem
Krenuti
Osluškujem
Nadam se
Srce će mi šapnuti…

Mirjana


Sanjala sem te

Pišem ti o mojih sanjah, ki sem jih imela februarja 2015, eno leto pred obiskom pri tebi. Takrat ko se mi še “sanjalo” ni, da obstajaš, pa vendar sem sanjala pogovor s tabo.

Sanjala sem, da sedim v sobi z žensko. Jaz sem sedela na eni zofi in ona na drugi. Pogovarjale sva se, bila sem vesela, sproščena, osvobojena. Vedela sem, da nisem več s svojim takratnim partnerjem, s katerim sva bila skupaj 9 let. Vedela sem, da sem brez svojega avtomobila. Vedela sem, da sem srečna in osvobojena. Ni bilo jasno, zakaj je tako, saj partnerja nisem imela namena zapustiti in tudi avta nisem imela namena prodati. Ampak vedela sem, da sem sedaj osvobojena. Nisem pa vedela, zakaj vidim povezavo z zapori. Ni mi bilo jasno.

Marca 2016 sem se razšla s svojim partnerjem in prodala avto. Aprila 2016 sem začutila, da sem prišla čisto do dna in takrat sem vedela, da je moja pot samo še pot k tebi, Melita. Tako sem začutila iz globine svojega srca.

In ko sem bila aprila 2016 prvič pri tebi, sem takoj vedela, da je to pogovor z mojih sanj izpred enega leta. Točno tako je bilo kot v sanjah. Soba je identična tisti iz sanj, pozicija zof je natančna, okno je na pravem mestu, vesela sem, srečna, osvobojena, brez partnerja, brez tistega avta in zapori so v bližini. Vse štima. Točno tako je, kot je bilo v sanjah pred enim letom, pa čeprav mi takrat ni bilo prav nič jasno, da se bo vse to zgodilo.

Po tretjem srečanju se je pred mano pojavilo kristalno čisto belo srce, ki je zlezlo nazaj v moje srce in takrat sem začutila, da sem cela, da sem polna, da lahko živim. Začutila sem topline, svobodo. Zdaj sem tu! Tukaj sem! In zdaj lahko živim.

Hvala Melita.

Lucija


Hvala ti moj prijatelj dnevnik

Dnevnik mi je prinesel to, da se pogovorim sama s sabo in skozi pisanje dnevnika se pogovorim tudi z ljudmi, s katerimi moram in želim kaj razčistiti. Ko si zapišem svoje misli, te besede ponotranjim, jih vzamem za svoje in se potem v stiku z ljudmi lažje izrazim. Tako sem jaz, najbolj jaz, povsod. Delujem iz srca. Čutim se. In ni me strah.

Dnevnik je postal moj najboljši prijatelj. Prijatelj, ki me vedno razume in me nikoli ne izda. Prijatelj, ki mu lahko zaupam svoje najbolj globoke občutke.

Hvala ti Moj Prijatelj Dnevnik.

Lucija


Zakaj se moraš imeti rad?

Zakaj je tale grob danes z mano?
Zakaj me on tak malo ceni?!
In kaj me tale ignorira?
Pa prav nihče me ne podpira!
Neumnež…
Saj ni hudo, ker kar nekdo je grd zdaj s tabo.
Problem je, da si negotov in nisi nežen TI sam s sabo!
Ti sebe matraš.
In to je kar hudič.
Ker vedno najdeš razlog,
da si vreden… NIČ.
Tudi jok in stok ne bo obrnil tega okrog.
Zato vdihni mali moj,
ustavi ta neumni boj
s samim sabo v svoji glavi
in kritiko, ki se ne ustavi.
Vdihni in umiri se.
Sprejmi in veseli se.
Objemi se z vseh strani,
temo z barvami oblij.
Imej se rad, razvajaj se.
In nikdar ne zapusti se.
Tako postal boš res bogat
in drugim imel boš kaj za dat!

Lidija