Aktivacije





Ko končno lahko odpustiš

Draga Melita!

Hvala iz globine srca. Hvala za zgodbo, ki je razkrila tisti kanček še nerazumljenega v meni. Tisti, zakaj? Saj ga poznamo vsi. In iščemo, kopljemo, želimo najti odgovor. »Zakaj jaz – zakaj meni, zakaj, zakaj… ?«

Zato, preprosto zato. Ker tako mora biti, ker brez teh izkušenj ne bi bili to, kar smo.

Pot do sebe je dolga, če seveda tja želiš priti in skopati vse delčke, ki so nekje globoko. No, vsaj moja je bila dolga. Zdaj sem srečna. Ne, hvaležna sem, zares hvaležna! Za vsa neurja, hudournike, strele, viharje…, za vse, popolnoma za vse. Ampak, čisto zares. Kako fino je čutiti sebe in vedeti, kdaj je stvar pristna. Resnična. Ko jo čutiš globoko v srcu. Veš, da si. Tisti pravi, resnični jaz. Ko ni igre. Ko se ne vprašaš, ali res čutim, je res tako. Je, preprosto je. In pride mir, ta moj tako težko pričakovani.

Noro dober je občutek, ker končno vem.. Vem za izvor. Vsega. Nemira, gnusa do same sebe, svojega telesa, sovraštva ubogih živali. Psov še nasploh, seveda nemških ovčarjev. Sovraštvo matere. Moje hude blodnje in iskanje sebe v omami alkohola. Igračkanje z moškimi vse do trenutka intimnosti. In potem jih odpikaš, češ, »ti boš mene! Jok,ni šans! Saj itak vem, zakaj si z mano…« Vrtinci, kjer se vzorci ponavljajo in kar ne najdeš izhoda.

Potem pa izjočeš vse tisto, sivo, črno, kar je še ostalo v tebi. In odpustiš! Ne morem verjeti sama sebi. Nikdar v življenju nisem verjela, da je moč nekomu odpustiti najbolj okrutna, ostudna dejanja. Zdaj sem tu. Na poti, kjer sem hvaležna in odpuščam. Mirno, brez drame. Tako je. Hvala ti, življenje.

Ker sem. Ker sem se našla. Ker vem,da mi sledijo lepe stvari, saj si zaupam. Vem, da zmorem, ker čutim v srcu. Hvaležna sem, res, za vsak udarec v življenju. Čeprav se mi močno rušijo temelji, ki sem jih gradila dolgo. Gre za ljudi, ki so mi najbližji. Ni mi vseeno. Rada jih imam, na svoj način. Vendar, vem, tako mora biti. Poti nazaj ni. Zame ne. Ne morem stopiti nazaj. Grem lahko naprej, višje. Dajem, delim. Vesela vsakega, ki je in bo ostal ob meni in mi sledil.

Hvala, življenje! Hvala, igralci! Hvala tudi meni, saj sem režirala na nek način.

Melita, ljuba moja. Hvala, hvala, hvala! Ker si!

Ljubeč, topel, končno ženski objem.

Saša


Spuščena iz zapora

Melita zdravo,

pišem ti, da ti povem, da se mi je po letu in pol po najini aktivaciji končno povrnila energija.

Spet se počutim živo in kot da se je vrnil delček mene, ki ga leto in pol sploh nisem čutila.

Zelo sem bila utrujena in vse, česarkoli sem se lotila, je zahtevalo zelo veliko energije.

Zdaj se zbujam spočita in lažja. Ni me strah novih podvigov, čutim se pripravljena osvajati vrhove. In še nekaj zelo pomembnega. V tem času sem iz svoje bližnje okolice odslovila vampirje in jamrače. Zdaj jih hitro zaznam in se tudi primerno odzovem, vsaj večino časa.

To je zame velik napredek. Včasih sem bila na razpolago vsakemu,  ki je imel pet minut časa.

Čutim, da je odpadel velik del navlake. Bolj se čutim, bolj in lepše čutim tudi okolico. Srce se je odprlo in zadihalo na stežaj. Kot da bi me nekdo spustil iz zapora po dolgih letih temnice.   Hvala za pomoč.

Sara


Prava ljubezen

Taka čudovita stvar se mi je zgodila, da sem rekla, da jo moram nujno delit s tabo, saj se boš lahko veselila z mano, pa tudi pomagala si mi do tega priti in hočem da izveš.

Življenje je tako lepo, ko začutiš pravo LJUBEZEN DO SEBE.

Nekaj dni nazaj se mi je to naenkrat zgodilo, zvečer, ko sem bila sama s sabo in bilo je tako lepo in nekaj tako popolnoma novega, da me je presunilo.

Do zdaj res nisem vedela, kaj to pomeni, brala sem o tem vedno znova, ampak če to res ne dozori v tebi, imaš lahko napisano povsod, pa ne boš zares vedel, kaj je to.

S tem občutkom sem lahko prvič objela svoje slabe plati. Eno leto po tem, ko si mi ti prvič omenila, da naj to naredim in do zdaj nisem mogla. Kako se vse spremeni! To je prav neverjetno, kako lepo je vendar živeti. Hura!   Hvala.

Maruša


Tam je moj dom

Ta misel je vodilo na poti, ki sem si jo izbral verjetno nekoč za neko okroglo mizo v dogovoru z ostalimi akterji mojega popotovanja. Ko gledam nazaj  v otroštvo, je bilo kar pravšnja, da me je pripeljala do tega trenutka, ko končno na Dolenjskem odpiram svoje srce.

Vsi izzivi, pred katere sem bil postavljen že v otroštvu in nato v dobi odraščanja, so me zelo lepo pripravili na to, da končno pridem do spoznanja, da je največja moč skrita v srcu. Spoznal sem, da ni bližnjic, ni dvigala, le stopnice in serpentine. Če je pot preveč direktna, sigurno ni prava.

Ker me je težko premaknit, sem si izbral močne učitelje na tej poti. Razmere v primarni družini so me pripravile do tega, da sem sploh pričel brskati po duhovni literaturi, se udeleževati določenih predavanj  in iskati smisel življenja, se spraševati »Zakaj sem tukaj?« Najbolj pa me je premaknil prihod sina. Ta je moj največji učitelj.

Zadnje leto se je pri meni vse odvijalo kot po scenariju Stevena Spielberga, tako da me več nič ne preseneti.  Vem samo to, da naključij ni! Po obdobju intenzivnega dela na sebi, me je potegnilo naprej, na internetno stran Šepet Srca. Občutek je bil pravi.

Napišem email in ker en dan ni odgovora še SMS. Nimam več časa čakati. Glede na to, da je duša nesmrtna, še sedaj ne vem, zakaj se mi vedno tako mudi … Dobim povraten SMS: »Sem v tujini, dobite odgovor.« Medtem ko čakam, prižgem TV. Nisem ga prižgal že leto dni. Razmišljam, kako bo Peter Prevc zmagal. Naj ga vsaj enkrat vidim, če ga že cela Slovenija gleda. Reklame. Zaslišim »Aktivirajte srce«. V reklami za avtomobil. Postane mi vroče in rečem samo »Hvala«! To je to. Sedaj vem.

Popoldan dobim še email od Melite, da jo naj pokličem in to je za mene konec stare in pričetek nove zgodbe. Vem, da bom na tej poti našel svoj dom, po katerem hrepenim že odkar sem se rodil.

In ko najdem dom, bom naprej drugim priklical sonce na temačen deževen dan.   Melita – Hvala!

Karl


V mojem srcu je življenje

Stojim v  temni votlini, vonj po zemlji, ognju. Dotikam se sten, ki so hrapave, vlažne. Ko se dodobra zavem in si ogledam, kje sem, pred mano na tleh kleči starejša, v tkanino ovita gospa, kot šamanka, ki se pripravlja na obred. Ko pogledam sebe, vidim da sem tudi sama ovita v rahlo padajočo tkanino. Ko opazujem starko pri njenem opravilu, opazim, da v lončenem loncu pripravlja zlato tekočino. Niti sanja se mi ne, za kaj.

Z mano govori v meni nerazumljivem jeziku, nakar mi z roko nakaže, naj pogledam iz votline. Ozrem se in pred očmi zagledam veličasten prizor polne lune, ki se nastavlja izza dveh vrhov.

Takrat sem vedela, da gre za mojo posvetitev.

Odpeljala me je v sobo, sredi katere je bila samo lesena dolga miza, na katero sem se ulegla. Opazim bleščeče zlate stene, prostor pa je kocka, brez pohištva, brez slik, brez kipcev, sveč in drugih vsebin. Zlat kubus. Starka mi moje golo telo premaže z zlato pasto, ki jo je pripravljala, moji do kolen segajoči lasje, pa so bili prav tako premazani s to zlato in skrbno položeni na to isto mizo, stran od mojega telesa, tako da so bili najprej lasje, moja glava in šele nato moje telo.

Ko sem tako, cela zlata ležala v tej zlati kockasti sobi, me je pokrila z belo rjuho in v trenutku, ko mi jo je povesila čez glavo, sem začutila na fizičnem nivoju, v prostoru, kjer sem zares ležala, torej pri Meliti, dotik, ki pa ni bil Melitin, saj sem Melito čutila na področju glave. Šlo je za dotik moške roke na mojo brazgotino carskega reza in ta dotik je postajal vse bolj intenziven. Celo tako, da ga čez čas nisem več čutila na telesu, pač pa v telesu, kot da mi zdravi to rano in brazgotino izpred 15 let.

Upam si trditi, da se me je dotikal sam Nikola Tesla, saj je bilo slutiti njegovo telo kot ga poznam iz fotografij. Roka je bila moška, prsti dolgi in čutilo se je, da je to roka, ki veliko bere, piše, razmišlja…

Ko sem čutila ta stik znotraj telesa, se mi je čez celo površino rjuhe, med mano in med rjuho, prikradla grozljiva pošast. Gledali sva se iz oči v oči. Bila je kot nek kuščar – zmaj s krili in repom, grozljivo črnimi očmi in ostrimi zobmi. S svojimi gibi in telesno mimiko, mi je hotela vlivati strah in nezaupanje in tesnobo, obup, a ležala sem mirna, nepremična, brez strahu. Pošasti zrla v oči, brez da sem zaprla veke, vse do takrat, ko se ni utrudila in mi nemočna in ponižna legla na prsa in se kot dim razblinila.

Takoj za tem se nad mano iz oči v oči postavi izklesan grški arhetip moškega, ki me samo gleda, brez afinitete po čemerkoli, samo je, nič si ne misli, nič ne izraža, samo je. Miren, trden, stabilen v svoji strukturi. Tudi on čez nekaj čas leže name in se zlije v mene in v mojo notranjost.

Nato me obišče lev, s svojo zlato grivo, najprej hodi krožno okrog mene, me opazuje, me ovohava. Noben od naju ne izraža strahu, nakar se tudi on uleže na moje telo in svoje sprednje tace položi na moj prsni koš in nanj poleže svojo glavo in si zreva v oči.   Ob nogah opazim, da iz glinenih loncev klijejo rdeči spiralni cvetovi, vedno več jih je, rastejo s tako hitrostjo, da v hipu zapolnijo prostor okrog mojih nog v rdeče polje.

V tem trenutku tiste moške roke ne čutim več, kot da se je zlila z mano. Opazim pa, da sem v srčnem polju popolnoma odprta in da ne zmorem zaznati fizičnega telesa. Ne dojamem več oblik rok, vse bolj je podobno enemu lebdenju in enosti.

Na predelu maternice zraste lokvanj, na predelu srca poženejo cvetovi magnolije, na predelu čela se rodi bršljan in nad mojo glavo mogočno drevo z debelim in močnim deblom, ki ga ovija bršljan vse do njegove mogočne zelene krošnje.

Ko še vedno ne čutim rok, se zgodi, da iz prsnega koša svoji glavi z dolgimi vratovi v srce skleneta dva laboda in moji roki, kot da so krila, s katerimi ju lahko objamem.

Čutim, kako imam odprte točke, kot cevi so, iz katerih sijejo snopi bele žareče svetlobe.

Še vedno ne zaznavam fizičnega telesa, zavedam se vsega, občutim blažen mir, neopisljivo srečo in radost in v tem občutku še nekaj časa ne odprem oči.

Zajočem, v zavedanju, da je v mojem srcu življenje.

Editta